Ustvarjalno druženje kot zdravje (Ustvarjalna delavnica Narava ve, Bodifit Caffe, 21.9.2024)
V soboto smo se zelo lepo družili otroci in odrasli. Pesnica Barbara Gregorič Gorenc je brala našo knjigo za otroke Narava ve. V tej knjigi pa so njene pesmi in črtice Toneta Partljiča. Po tem je pesnica povedala, za kaj ima človek potrebo, da piše pesmi. In kako nastaja umetnost. Likovne mentorice iz mariborskih osnovnih šol pa so povedale, za kaj človek slika in kako nastajajo slike in risbe.
Po tem so bili otroci dve uri umetniki – pisatelji in slikarji. Pri umetniškem ustvarjanju so se nam pridružili tudi mladi ustvarjalci Javnega sklada za kulturo OE Maribor s tradicionalnim Acinim memorialom. Dogodek je uglašala dolgoletna vzgojiteljica Judita Kamenšek.
Na koncu je naša predsednica Mateja vse sodelujoče otroke obdarila z zelo poučno brošuro Z naravo v objemu.
Opazno je bilo, da so otroci odhajali z več veselja, kot so prihajali. Kar pomeni, da druženje in ustvarjanje pozdravi ali vsaj omili različne skrbi.
K temu lepemu druženju je prispevalo tudi Društvo Bodifit, ki nam je za nekaj ur prepustilo zelo prijetni prostor svoje kavarne.
Drugi del projekta Narava ve se bo končal 4. oktobra ob 19 uri v Sodnem stolpu z otvoritvijo razstave Narave ve, okroglo mizo na isto temo ter celovitejšo predstavitvijo knjige Narava ve.
Ta naš projekt pa je bil osmišljen z razpisom Mestne občine Maribor, s katerim krepi ozaveščanje pomena ohranjanja rastlinskega in živalskega sveta.
Uglašene aktivnosti za dobro vseh!
Kaj bi svet brez posebnežev
V projektu Pariahs – Uprizarjanje evropskega zgodovinskega spomina (Ustvarjalna Evropa) smo že v tisti fazi, ko vsi partnerji lahko lastnemu okolju predstavimo rezultate, ki potrjujejo njegov globoki smisel.
V času pospešenega izginjanja plemenitilnih navad in vseobsegajoče unifikacije sveta, ta projekt ponuja neke možnosti za ohranjanje izvirnosti življenja in krepitev človečnosti. Tako smo, 15. junija, v Jasi organizirali družbeno srečanje, na katerem smo predstavili aktivnosti vseh partnerjev in dosežke projekta.
Srečanje smo organizirali v Jasini tradicionalni vinogradniški zidanici. To propadajoče poslopje smo pred kratkim začeli prenavljati, da bi v podeželskem okolju ustvarili možnost izvajanja različnih dogodkov za ohranjanja kulturne dediščine, lepih navad ter poživljanje umetniškega ustvarjanja. Hkrati je to možnost za ohranjanje koristne
posebnosti, ki je v urbanih okoljih pogosto ovirana. Čeprav je naša zidanica še v fazi urejanja, se je potrdilo, da je primerna za ustvarjalna srečanja.
Na naše srečanje so prišli sosedje, prijatelji, sodelavci Jase z različnih koncev Slovenije, radovedni ustvarjalci … V prijetnem vzdušju smo na kratko predstavili projekt Pariahs. Brali odlomke iz naše bodoče knjige Kaj bi svet brez posebnežev, ki je nastala v tem projektu. Prisotni so jo doživeli kot up, da je še nekaj možnosti za koristne posebneže. In predstavili dosežke ostalih partnerjev.
Z različnimi oblikami izraza, vsi potrjujemo isto: smiselna drugačnost nas bogati – posebneži so družbeno koristni. Kot da bi vsi sledili nasvetu mame mačka Mačka v naši knjigi: »Naj vse mačke dobrega srca, tvoja družina bodo«.
Ustvarjanje nove knjige Narava ima srce v EU projektu Tobijevi prijatelji
Evropski Projekt Empower:Me – zaključni sestanek v Ankari (4.10.-6.10.2023)
Prvič je naše društvo sodelovalo s turškimi organizacijami v evropskem projektu. In so naši člani prvič obiskali to veliko in zanimivo deželo. Tudi to je namen projektov Erasmus+: medsebojno spoznavanje, izmenjava izkušenj, širjenje področij delovanja.
Iskali smo učinkovite pristope za poučevanje otrok s posebnimi potrebami. Vsekakor so tisti, ki krepijo počutje, utrjujejo samozavest, višajo motivacijo ter prebujajo veselje do učenja. Izbrali smo štiri in jih predstavili v knjižici Empower:ME.
Pa tudi na konferenci za učitelje, ki delajo z mladimi s posebnimi potrebami (eden izmed partnerjev je bil tudi Turški direktorat za izobraževanje Mamak, ki jo je organiziral).
Veliko barv, vonjav in dobrih okusov je v Turčiji – ni čudno, da sta udeleženca s sestanka prinesla poleg novega znanja, tudi kakšno kilo viška.
Ljudje v Ankari pa so sicer zelo prijazni in gostoljubni, stari del mesta (z gradom in bazarjem) je čaroben ...
Naša Platonova akademija
V evropskem projektu Odmevi (Echoes, Erasmus+ projekt) , ki ga izvajamo ciprska partnerja: Historical labor museum (vodilni partner) in CentreDot ter Društvo Jasa – namen: v medgeneracijskem dialogu problematizirati bistvena družbena vprašanja – smo našo nalogo uresničevali s poživljanjem Platonove akademije.
Bistvena vprašanja našega časa smo osvetljevali v neposrednem pogovoru, brez scenarija in moderatorja, kot so to počeli misleci v antičnih časih. Preprosto, srečali smo se predstavniki štirih generacij, ljudi z različnih področjih življenja ter izmenjevali misli in izkušnje. V približno dvournem sproščenem pogovoru (pri vsaki akademiji) smo bistrili civilizacijski potek, osvetljujoč različne družbene pojave – v preteklosti in danes. Izpeljali smo tri akademije, posnela in predvajala jih je BKTV iz Maribora.
V prvi akademiji so sodelovali (od najstarejše generacije do najmlajše): Anej Sam, pisatelj, Polona Frelih, novinarka, Nuša Kovačevič Tojnko, psihologinja in psihoterapevtka ter Ažbe Tirgušek Lipnik, dijak; v drugi: prof. dr. Vesna Godina, psihologinja in antropologinja, Sendi Murgel, pravnica, socialna inšpektorica, dr. Gašper Pirc, filozof in Jaka Krošl, osnovnošolec; v tretji: prof. dr. Erih Tetičkovič, nevrolog, dr. vet. med. Demitrij Osterman, Anja Mager, kmetica in Nik Škorjanc, dijak.
Za ponazoritev koristnosti pogovorov objavljamo tukaj le drobtinico iz vsake akademije, s pomočjo spodnjih linkov pa lahko prisluhnete celotnim pogovorom.
Anej Sam »Človek mora narediti kar lahko, za kar se da več ljudi. Če ne more nekaj narediti za družbo, naj naredi za ožje okrožje. Če ni tovrstne zmožnosti, naj vsaj naredi nekaj zase. Da smiselno hodi skozi življenje. Povedal je še nekaj pomembnega: če več naredimo za dobro vseh, prej se oddolžimo življenju. Prej opravičimo lastno bivanje. Koliko prej opravičimo bivanje na tem svetu, potem je vsak dan novi dar. Oddolžil sem se in sedaj je vsak dan novi dar. To se mi zdi vredno pozornosti. V vsakem primeru menim, da je dobro, da vsak dan opravimo dnevno inventuro: ali sem danes naredil, kar lahko? Ta ugotovitev Seneke mi je blizu.«
Nuša Kovačevič Tojnko »Tema genetike, tema primarne družine in odnosov v njej, je tema širšega družbenega konteksta. Jaz mislim, da je danes vprašanj o lastni identiteti zelo veliko. Nekaj tudi pač enih normalnih vprašanj, ki jih imajo tekom odraščanja in je čas, da se sprašujejo o svoji identiteti. Zdaj, kaj je zdravo in kaj preraste v neko drugo smer patologije? Jaz pri delu s temi ljudmi najbolj to vidim, da običajno zelo spremljajo zraven hujši poteki depresivnih motenj, samomorilnosti. Zato je vprašanje o lastni identiteti samo eden od požarov, ki jih poskušamo gasiti. Poznamo ljudi, ki to tudi odprto živijo, si ustvarjajo svoje zveze in družine, so v sebi dovolj konflikt razrešili in ne rabijo na parade ponosa in podobno. So pa tisti, ki s tem niso dobro opravili in trpijo širše v zvezi s tem. To pa govori bolj o njihovem nečem nepredelanem, zaključenem.«
Polona Frelih »Jaz pa bi rada tu še poudarila kot vlogo jezika, vlogo slovenščine. Jaz zelo veliko delam z jezikom in sem zelo razočarana, kako ljudje pišejo, kako se pogovarjajo. Tudi veliko komuniciram z raznimi ministrstvi, s piar službami in ugotavljam, da so to popolnoma nepismeni ljudje, da ne znajo sestaviti dveh, treh stavkov skupaj, sploh ne v slovenščini, kar je naš osnovni jezik. Če gledam mladino, kako se pogovarja na avtobusih, ogromno je teh anglizmov, srbohrvatizmov. Ta skrb za jezik je na zelo nizkem nivoju. Recimo če gledamo maturitetne izpite - znanje slovenščine je zelo padlo. Jezik je ena naših temeljnih stikov s tem, kar mi smo. Zato bi ogromno morali delati na tem.«
Ažbe Tirgušek Lipnik »Zdaj se tudi pogovarjajo na sedežu dijaške zveze Slovenije, da bi se uvedel nek teden. Kot že obstaja teden mobilnosti, teden pisanja na roko, teden zdrave prehrane, bi sedaj uvedli teden brez uporabe telefona. Dijaki bi dali telefon v tajništvo šole ali tovrstne ustanove in potem bi brez telefona preživeli dan in potem ob dveh bi prišli po njega nazaj. Tako bi se dejansko lahko usedli, si pogledali v oči in se iskreno pogovarjali. Ne pa zgolj preko teh naprav, ki dandanes, vse to se sliši res zelo pocukrano, resnično pa uničujejo življenja. Nekatere otroške sanje pa zagotovo. Včasih je bilo zelo preprosto - si poklical preko enega hišnega telefona, si se dogovoril za uro in kraj. Marsikdo je zaradi tega zelo nesrečen.«
Vesna Godina »Če bi začela z izkušnjami, o izobraževanju prva stvar, ki bi jo rada rekla, je to, da je izobraževanje včasih, ko sem sama hodila v osnovno šolo in potem seveda srednjo šolo, pa tudi višje na univerzo potekalo precej drugače kot danes. Predvsem gre za to, da šola ni bila tako storilnostno orientirana. Niso nas spodbujali k medsebojnemu tekmovanju za višje ocene, za vpis v srednje šole in potem seveda na fakulteto. Izobraževanje je bilo povezano z nekimi drugimi vrednotami in nekimi drugimi orientacijami. Recimo bistveno bolj kot danes je bilo izobraževanje usmerjeno v razvijanje socialnih veščin in pa solidarnosti in kolektiva.«
Sendi Murgel »Se mi zdi, da toliko, kolikor smo zdajle storilnostno naravnani, je vprašanje, koliko imaš sploh svojega osebnega časa, neke svoje osebne svobode za to, da nekaj narediš na sebi, tisto kar želiš seveda. Ker vsi hodimo v službo večinoma zaradi tega, da na koncu meseca dobiš na račun in imaš mnogo manj možnosti tega, da sam sebe osmisliš, da prideš do tega, kaj dejansko želiš, kaj bi počel, kdo želiš biti.«
Gašper Pirc »Danes še vedno recimo v ameriški unitaristični družbi in v velikem delu Zahodne Evrope prevlada seveda ta težnja k distributivnemu tipu pravičnosti. To pomeni,
da se ne zagotovi seveda nekih realnih sredstev, nekega materialnega, ampak da se vzpo-stavlja pravičnost na formalni ravni. Ampak tukaj ne gre za neke izravnave eventuelno - gre za težnjo po zagotovitvi tehnično enakih začetnih možnosti. Vsi pa vemo, da v praksi, ne samo da so te stvari težke, da se te stvari res ne dogajajo. Vsi vemo, da ljudje nimajo enakih izhodiščnih možnosti.«
Jaka Krošl »Jaz bi pa še povedal, da pravičnost v šolskem sistemu, v sistemu v družbi, v Sloveniji nasploh izgublja pomen. Učenci nimamo enake možnosti izobrazbe.«
Erih Tetičkovič »Sigurno da včasih podcenjen poklic, oziroma vrednost kmeta se je res spremenil in je danes marsikje zelo vreden. Poglejte Angleži, ki so kupili pol Goričkega samo zaradi tega, da so se lahko preselili na kmetijo. Toliko cenijo ta način življenja. Ampak naši mladi oziroma vsa sodobna sredstva komunikacije vidijo, kaj pomeni življenje v mestu. Prvo in prvo lahek način dostopa do nekega znanja, ki ne terja nekaj veliko denarja. Recimo ena srednja šola v Angliji, kolikor vem iz letošnjega leta pomeni slabše od nivoja naše gimnazije, a stane vpis letno 60.000 evrov. Kdo si bo to lahko privoščil? Ampak si nekateri želijo. Pa ne bodo nič bolj zaradi tega izobraženi. Drugo, kar pa me zelo moti, mnoga leta sem bil v medicini in gledam te mlade ljudi, ki prihajajo na medicino. Ko ga vidim po prvih vajah, da pride s slušalkami tako okrog vratu, potem vem, da gleda urgenco na televiziji in si predstavlja, da je to kruh, ki se zasluži samo na ta način. Ko pa je treba pristopit k človeku, pa brez da je nek poseg večji moral narediti, topla beseda, tolažba, kakorkoli, pojma od pojma nima.«
Nik Škorjanc »Jaz bi rekel mesto je center vsega. Mesto je center kulture, umetnosti, vseh dogajanja. Tam so službe, možnost izobrazbe. Po mojem je problem, ki ga jaz vidim v izobrazbi, ker nam se nikoli ni kmetijstva predstavilo kot nekaj lepega, nekaj, kar bi si kdo želel početi v življenju. Mogoče enkrat, ko smo imeli kako ekskurzijo na kako eko kmetijo, drugače pa se o tem res malo učimo. Učimo pa se o vojnah, o polinomih, o kosinusih, sinusih. Tudi na primer o ekologiji. Jaz sem tretji letnik, imamo biologijo, zmanjkalo nam je časa za obravnavo ekologije, ker smo morali vedeti, katera mišica je tu, katera je tu, za ekologijo pa je zmanjkalo časa. Mislim, da je že tu eden glavnih problemov, ki je razlog, zakaj se vse manj mladih odloča za kmetijstvo.«
Anja Mager »Kmeti se definitivno zavedamo, kako pomembno je, da se nekaj naredi na področju podnebnih sprememb. In tudi, ko ste prej omenili izpušne pline. Ja, dokazano je, da kmetijstvo prispeva 2 % vseh teh izpušnih plinov. Kar nas najbolj boli, je trditev, da se kmeti ne prilagajamo. Mi to počnemo. Če izpostavim našo kmetijo. Torej nizki izpusti. Imamo prilagojeno mehanizacijo z izpušnimi cevmi, da je čim manj izpustov, da gre dejansko gnojilo direktno v zemljo in da ga je točno toliko, kot ga potrebujemo, torej pametno gnojenje, pametno škropljenje. Tako da so naše škropilnice in gnojilnice točno preračunane, kje sploh moram gnojiti, kje moram škropit. Ves čas stremimo k neki optimizaciji, ker se pač zavedamo, da smo vsi soodgovorni. Težava pa je, ko poslušaš to v medijih, smo pa kmetje večkrat predstavljeni kot tisti, edini problem. Zaradi naših krav se topi celotna Aljaska, celotna Antarktika, zaradi naših krav imamo vedno hujše nesreče in to nas potem boli. In to je spet tista komunikacija, tisti zid. Korona je bila, ustavil se je promet, krav je bilo enako kot prej, oglejte si, koliko so se izboljšali parametri izpušnih plinov. To je tisto se mi zdi, ko se moramo spet vprašati, kje bomo reševali klimatske spremembe. Ali smo pripravljeni doma imeti ne dva ali tri avtomobile, ali smo pripravljeni imeti en avtomobil, pa mogoče bolj iti na potniški, tovorni promet, na vlake nazaj. Dejstvo je, da podnebne spremembe so in dejstvo je, da mi kot kmetje se jih zavedamo in mislim, da se jih vsi, moramo pa najti skupne rešitve in ne toliko kazat s prstom, kaj kdo je tisti, ki povzroča, ampak kaj bo kdo samoiniciativno naredil, da bomo kos tem podnebnim spremembam.«
Demitrij Osterman »Narava je izvorni medij, v katerem človek največ dobi. Že v antični Grčiji so se Grki največ učili od narave same. Vedno je šel do tega, da karkoli je človek iskal odgovore, jih je iskal v naravnem konceptu. Iz tega vidika ven je to najbolj povezujoča struktura, ki človeku da najbolj fundamentalne odgovore. Pa še recimo, da lahko rečemo odnos do živali, ki so konec koncev en tak močen medij, skozi katerega človek tudi doživlja svet in to ne glede na to, katere vrste živali so. To so lahko recimo hišne živali ali živali, s katerimi živimo v smislu kohabitacije v kmetijstvu. Narava ima svoje zakonitosti in če se mi odtujimo od tega naravnega koncepta in pretrgamo te povezave, smo v težavah. Če je nek kmet odtrgan od tega bazičnega naravnega koncepta in vidi naravo in živali kot neke vrste produktivno strukturo, prej ali slej pade v svojo lastno zanko in temno jamo. Če pa vidi recimo, da so njive in živali del njegove strukture in jih na nek način doživlja na tak način, mu bo sigurno vrnjeno to recimo z obrestmi.«
Prva akademija: https://www.youtube.com/watch?v=bIMcVZr3MaY
Druga akademija: https://www.youtube.com/watch?v=j_nUlv3Ofdk
Tretja akademija: https://www.youtube.com/watch?v=eG81wmeneYE
Otvoritveno srečanje v Mariboru v projektu Empower:Me (13.1.-16.1.2023)
Učitelji, socialni delavci, psihologi, ravnatelji … iz štirih držav (Slovenija, Nemčija, Slovaška in Turčija) smo se srečali v Mariboru, ob otvoritvi projekta Erasmus+ Empower:Me. Izmenjujemo namreč izkušnje in dobre prakse za delo z otroci in mladimi s posebnimi potrebami.
Kako jim najbolje pomagati, jih narediti bolj samozavestne in samostojne, o tem smo se pogovarjali, iskali učinkovitejše rešitve. Pa tudi o tem, kako olajšati delo učiteljem in razbremeniti starše - ni jim lahko.
Več glav več ve – pravijo. In res, toliko novega, spodbudnega in koristnega smo izvedeli drug od drugega! Znanje pa bomo delili tudi z vsemi drugimi, saj bomo izkušnje zbrali v priročniku za učitelje.
Takšna srečanja pa so tudi priložnost za spoznavanje kulture in navad držav posameznih partnerjev. In Maribor (Štajerska in Slovenija) se je zapisal v srca udeležencev!
Čudovita narava, lep razgled s Piramide, dobra kapljica, izvrstna hrana ter prijaznost domačinov – močni so vtisi naših gostov. Tudi vreme je razveseljevalo – tako s soncem, kot s snegom, ki je bil za nekatere redko doživetje.
Skrb za otroke, takšna in drugačna (21.11.2022)
Prava skrb za otroke je trajna, kot so trajni razlogi za njo: nevzgojeni vzgojitelji, nasilje v družini, revščina, vojne, različne oblike zlorab otrok … Prav je, da so določeni dnevi v letu, s katerimi posebej opozarjamo odrasle na stanja in pojave, zaradi katerih otroci trpijo. Slabo je, če tega ne počnemo vsak dan. Kajti včeraj je 40 000 otrok do petega leta starosti umrlo zaradi lakote. Tudi danes bodo. In jutri. To je žalostno povprečje že skoraj pol stoletja. Tudi druge boleče krivice so se zgodile včeraj, bodo danes in jutri. Nekatere strašnosti se poglabljajo in množijo, nove nastajajo. Zato skrb za otroke mora biti stalnica, oblike skrbi pa življenjske.
V ponedeljek, 21. tega meseca smo vse prvošolčke na območju Mestne občine Kranj (607 jih je) obdarili s knjigo-slikanico pisateljice Neže Maurer in slikarke Maje Šubic Ti si moje srce. Ob izročitvi knjige je bilo otrokom povedano, da je 20. november (letos je bil v nedeljo) Svetovni dan otrokovih pravic (leta 1959 je UNICEF – Sklad Združenih narodov za otroke sprejel Deklaracijo o otrokovih pravicah; za Slovenijo je stopila v veljavo s 25. junijem 1991). Povedano jim je bilo torej, da se vsi narodi sveta strinjajo v enem: otrokom moramo zagotoviti pogoje za zdravo odraščanje in celovit telesni in duhovni razvoj. S tem spoznanjem otroci lažje dojemajo krivice, ki se jim godijo.
DOBRA KNJIGA – TRAJNO OPRIJEMALIŠČE
Zakaj knjiga, ne pa kakšna druga oblika skrbi za otroke? Pojasnjuje mag. Mateja Jamnik, predsednica Jase. »Knjiga, ker je treba biti človek! Če bi nam šlo le za zagotavljanje naklonjenosti javnosti in navidezno krepitev statusa, bi otrokom zagotovili kakšno lutkovno predstavo, ki je lahko koristna, ni pa trajna življenjska popotnica. Lahko bi jim poslali kakšno klovneso, kateri bi se pol ure smejali, potem pa – še globlja praznina. S knjigo, pravo knjigo je drugače. Sporočilo avtorja, ki doživlja vse odtenke življenja in obvlada besednjak otroka – med redkimi je tudi Neža Mauer – pomaga že triletnemu otroku, da pravilno stopa v 'širni svet'. Hkrati pa ta sporočila vsebujejo globino, ki zdrami odrasle. Gre torej za knjigo – in takšne so vse, sicer redke stvaritve za otroke pravih avtorjev – ki je otroku zanesljivi kažipot, oporna točka na življenjski poti za odraslost. Kadarkoli se zgodi zamegljenost resničnosti, stiska, občutek brezizhoda, je zraven prijateljica, ki lahko osvetli življenjsko stezo. To je izkušnja četrt stoletja delovanja Jase. Zato smo osredinjeni na pripravljanje posebej koristnih knjig in izvajanje različnih izobraževalno-ustvarjalnih aktivnosti, s katerimi mladim bralcem zagotavljamo brezplačno naše knjige in krepimo branost. Zavedamo se koristnosti početja – to nam je dovolj – javnih priznanj ne potrebujemo. Isto bi počeli povsem anonimno. Res pa je, da so dobri primeri toliko učinkovitejši, kolikor več ljudi za njih izve«.
POSEBNOST JASE
Kako so obdarovani doživeli to dejanje, je z nekaj besed pojasnil vodja kolegija kranjskih ravnateljev Pavel Srečnik: »V času vseobsegajoče komercializacije življenja je čedalje več knjig vprašljive kakovosti. Zato moramo biti pri obdarovanju otrok s knjigami previdni. Večina naših šol ima z Jaso dolgoletne izkušnje, zato smo veseli tega darila. Njihove knjige so narejene z občutkom za odtenke, avtorji pa so zmožni celovitega vpogleda v stvarnost. Pa so še likovno dovršene in otrokom zelo vabljive. Zato so dragoceni pripomočki vzgojiteljem. Ni pa isto, če si otrok dobro knjigo lahko le izposodi ali jo ima trajno pri sebi in se k njej občasno vrača.«
Na naši spletni je med drugim brošura »25 let Jase« – osvetljena je prehojena pot. Brošura je narejena po dokumentarni metodi, torej vse trditve so podkrepljene z dokazi, vse je preverljivo. Med drugimi je tudi ta podatek, da je književna kritika v samostojni Sloveniji le tri knjige ocenila na naslednji način: »Takšne knjige spreminjajo svet«. Gre pa za naše knjige-slikanice Otroci in moda (Delo – Književni listi, 24. junija 2002), Maček Maček (revija Moj malček, julij 2003) in Nežno srce (Bukla, julij 2014). Drugi znakovit podatek: do sedaj smo prebivalcem Slovenije, večinoma otrokom, brezplačno zagotovili in ciljno izročili 51 218 izvodov knjig iz knjižne zbirke Onežimo svet. Z najnovejšo akcijo je ta številka zvišana za 607 izvodov.
Zagotovo vredno javne obravnave, oziroma pozornosti vseh nas.
Poglejte prispevek, Gorenjska Poročila (GTV 21.11.2022)
Mladostniki in volitve (16.11.2022)
Ob Unescovem Svetovnem dnevu Filozofije smo se udeležili prav zanimivega dogodka v Šolskem centru Postojna.
Dijaki 4. letnika so kritično premišljali o znižanju starostne meje za pridobitev volilne pravice na 16 let starosti.
Strastno so izpostavljali argumente ZA in PROTI, na koncu pa odločitev prepustili dvema različnima tipoma odločevalcev: strokovni komisiji, ki je glasovala javno in občinstvu dijakov, ki je glasovalo tajno. Na ta način so hkrati preverjali tudi razliko med neposredno in posredno demokracijo (ki jo predstavljajo izbrani zastopniki neke skupine ljudi).
Kar je bilo zanimivo je, da so obojni, z veliko večino, glasovali proti.
Glavni razlogi so, tako menijo, da mladih politika ne zanima, da še niso dovolj zreli in da je doba polnoletnosti merodajna tudi za volilno pravico.
Seveda, mi v Jasi – naša predsednica je bila ena od članov komisije – smo bili ZA znižanje meje.
V naših projektih smo pogosto dali besedo otrokom in mladostnikom ter spoznali, da običajno bolj vedo kot odrasli, kaj je prav in kaj ne. In če bi bil svet urejen po njihovem - bi bil dosti lepši.
Prav zato smo tudi vsem sodelujočim podarili našo knjigo Kakšno Slovenijo si želim, ki so jo napisali osnovnošolci in srednješolci iz vse Slovenije. V upanju, da postane aktivno državljanstvo njihova trajna strast.
Onežimo resničnost - bodimo odposlanci kužkov na lokalnih volitvah (19.11.2022)
Dober župan zlata vreden (10.6. 2022)
Dobroželjan in razmišljajoč župan je lahko na nešteto načinov koristen prebivalstvu. Zagotovo pa največ naredijo tisti, ki pomagajo otrokom pravilno stopiti v odraslost.
Del tega je lepa navada, da obdarijo otroke s posebej poučno knjigo. Pri tem je bistveno, da je župan zmožen knjigo pravilno ovrednotiti. Ta namreč lahko usodno vpliva na življenjsko pot bodočega odraslega, a knjige so takšne in drugačne.
Med tistimi župani, ki celovito skrbijo za dobrobit prebivalstva, posebej za otroke, je vsekakor tudi župan Občine Markovci, Milan Gabrovec. Kot pedagog in bivši osnovnošolski ravnatelj, pa je zmožen izbrati najbolj zanesljivo življenjsko popotnico otrokom. Ob koncu tega šolskega leta je najmlajšim bralcem zagotovil našo knjigo Prav je – ni prav.
Tudi ob izročitvi knjig je bilo veselo in spodbudno – vse nas je spremljal občutek, da počnemo nekaj, kar je dobro za vse.
Romantično doživetje v Bodifit kavarni (22.4.2022)
Bodifit poznamo kot imenitni rekreacijski center – Marko nam že dolga leta pomaga zdravo živeti in ohranjati lepo telo. Tokrat pa smo skupaj - Bodifit in Jasa - pričarali romantični večer pariške kavarne 19. stoletja.
V kavarniškem prostoru, ob dobrem vinu, smo brali odlomke iz naših knjig Vsi smo lahko lepi in Človek o psu – pes o človeku, po tem pa o prebranem razpravljali. Prof. dr. Erih Tetičkovič (doktor medicine in nevrolog) in prof. dr. Matej Tušak (športni psiholog) sta nam pomagala celoviteje ozavestiti pomen skrbi za vse dele telesa in razumeti življenje kot del lepega krogotoka narave (to nas uči knjiga Vsi smo lahko lepi).
Po tem sta nam osvetlila vse koristnosti druženja človeka in psa in neslutene terapevtske zmožnosti najboljšega človekovega prijatelja.
Odlomke je doživeto brala dolgoletna radijska novinarka in zagovornica zdravega življenja Uršula Majcen, ki je tudi uglašala ta umetniško-zabavni dogodek. Poučno branje in razpravo pa je maestralno žlahtnil naš saksofonist evropskega slovesa Oto Vrhovnik.
Tako smo v vzdušju odšumelih časov preživeli čudežen večer.
(Fotografije je posnela Anita Mitendorfer.)
Poučno zabavni dogodek: KAKO DO TELESNE IN DUŠEVNE STABILNOSTI, 22.4.2022 ob 18h
Slikanica Moj svet zapušča sledi tudi v Skandinaviji
25 let društva Jasa: "S knjigo se lažje povzpnemo na goro" (Večer v nedeljo, 22. avgusta 2021)
Erasmus+ izobraževanje The 4 C's v Dublinu (2.-7.8.2021)
